O Franu Rošu
Fran Roš (1898–1976)
slovenski pisatelj, pesnik in dramatik
Fran Roš se je rodil očetu Francu in materi Katarini 14. januarja 1898 v Kranju, in sicer v nekdanji Rožni ulici.
Ko mu je bilo štiri leta, so se preselili v Celje, ker so očeta kot pisarniškega uradnika premestili na celjsko okrajno glavarstvo. V Celju so stanovali v hiši v Linhartovi ulici 6.
Fran Roš je od leta 1904 do leta 1909 obiskoval okoliško deško ljudsko šolo. Bil je med najboljšimi učenci, vpisali so ga v zlato knjigo. Leta 1909 je bil vpisan v slovensko nižjo gimnazijo (danes na Muzejskem trgu 3), jeseni leta 1913 pa je postal dijak petega razreda nemške gimnazije (danes na Slomškovem trgu). Decembra 1916 je maturiral na celjski gimnaziji. Vpisal se je na Pravno fakulteto v Zagrebu, vendar je študij zaradi gmotnih razmer opustil. Ker pa ga je veselilo delo z mladimi, se je odločil za učiteljski poklic. V Ljubljani je opravil dodatno maturo za učitelja. Novembra 1919 je nastopil svojo prvo službo v Preboldu.
Leta 1923 se je poročil z Lojzko Kupec in še istega leta se jima je rodil sin. Leta 1925 se je z družino preselil v Celje. Poučeval je na mestni deški šoli. Zavzemal se je za napredek šolstva. Leta 1933 so se preselili v hišo na Jenkovi ulici 30.
Med drugo svetovno vojno so Frana Roša, ženo, sina in hčer, tako kot mnoge druge zavedne Slovence, odpeljali s transportom v Srbijo. Leta 1945 se je vrnil v Celje in postal okrožni šolski nadzornik. Leta 1953 se je upokojil.
Leta 1955 je postal častni občan Celja. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, priznanj, odlikovanj …, in sicer red zaslug za narod ll. vrste (1958), spomenico ob 40-letnici bojev za severno mejo (1958), Šlandrovo nagrado (1961), red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1968), Žagarjevo nagrado (1970), odlikovanje dela lll. vrste, odlikovanje bratstva in enotnosti s srebrnim vencem.
22. avgusta 1976 je zaradi bolezni umrl. Pokopan je v Celju.
DELO
Njegovo delo obsega poezijo, prozo za odrasle in mladino, dramska besedila ter zgodovinska dokumentarna dela. Zapisoval je zgodbe o dobroti, narodni zavesti, življenjskih vrednotah in doživetjih, ki so bile navdihnjene z njegovimi osebnimi izkušnjami in bogato domišljijo. Njegove mladinske pripovedi, kot so Medvedek Rjavček in Letalec Nejček, še danes navdušujejo mlade bralce, medtem ko njegova pesniška in prozna dela za odrasle odsevajo globoko razumevanje človeške narave in družbe.
Mladinska proza
1929, 1931 | Medved Rjavček |
1930 | Juretovo potovanje in še kaj |
1939 | Dija |
1962 | Medvedek Dija, 2. izdaja |
1972 | Letalec Nejček |
1976 | Vid Nikdarsit |
1977 | Tinca brez mezinca |
Pripovedna proza
1933 | Zvesta četa |
1971 | Korporal Huš in druge zgodbe |
Dramatika
1946 | Mokrodolci |
1836 | Največ sveta otrokom sliši Slave |
Zgodovinsko dokumentarno delo
1967 | Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945 |